Češnje, bele in rdeče
Fizični podatki
Založnik: Založba Karantanija
Format: 135 x 205 mm
Obseg: 299 strani
Vezava: trda
Jezik: Slovenščina
ISBN: 978-9-61-275124-1
Češnje, bele in rdeče so napisane z nostalgičnimi spomini na griče in kraje, kjer je pisateljica preživljala poletne počitnice z bratrancem in sestričnami – Brkine. Je zgodovinski roman in govori o drugi svetovni vojni, razdorih in spravi. V osredju so osebne zgodbe glavnih junakov in junakinj. Dve prijateljici, Ada in Valerija, sovaščanki s Kozjan, majhne vasice v Brkinih, se v vojni vihri znajdeta na nasprotnih straneh. Prva se poroči z zagrizenim protikomunistom in domobrancem, druga je aktivistka Osvobodilne fronte, ki mora v določenem trenutku zbežati v gozd k partizanom. V okrutni vojni, ki ne izbira žrtev, otroka obeh pristaneta v naročju tiste, ki ostane v novi Jugoslaviji. V zrelih letih, sedemdeset let kasneje, se tako brat in sestra soočita s svojo preteklostjo in veliko ljubeznijo svoje pogumne matere. Češnje cvetijo belo in zorijo rdeče. Njihovi snežno beli cvetovi niso nič manj opojni kot njihovi sladki rdeči sadeži. V slovenski epopeji zaživijo Brkini, prizori iz partizanskega življenja na Notranjskem, bolnica Franja, osvobojena ozemlja ter Ljubljana v času druge vojne in po njej, ko so bili ljudje nemočne žrtve uničevalnih ideologij.
"Življenje ni dvobarvno.
Roman Češnje, bele in rdeče nam s trezno in politično neobremenjeno pronicljivostjo razkriva številne plasti in pasti druge svetovne vojne in časa po njej. Prepletajo ga pretresljive osebne zgodbe Valerije in Ade, prijateljic iz rodnih Brkinov, njunih soprogov Marka in Andreja, pa tudi Adine sestre Marjane in številnih drugih, ki jih vojna vihra, izključujoče ideologije, splet osebnih okoliščin in sla po preživetju iz dneva v dan silijo k odločitvam med pravim in nepravim, k izbiri med varnostjo in pravico, dobrim in zlim, srčnostjo in razumom, družino in domovino. Odločitve, ki jih sčasoma oddaljijo in pahnejo na nasprotne bregove, med partizane in domobrance, h komunistom, fašistom ali nacistom, imajo dolgoročne in usodne posledice ne le zanje in njihove družine, temveč tudi za narod, ki še danes ni dosegel notranjega miru in sprave. Pa si jo res želimo? Družbenokritični in še kako aktualen roman Tanje Tuma nas pogumno vabi k ponovnemu razmisleku o sencah naše polpretekle zgodovine, pomaga nam k razumevanju, sprejemanju in medsebojnem odpuščanju vsega, kar je tedaj bilo."
"Avtorica zbere vzroke, poveže niti našega državljanskega spora in jih preplete v našo ‘zgodbo’. Toda pomembneje od tega je, da je vzpostavila bistvo sprave: odpoved maščevanju, ozdravitev od sovraštva. Dokler lastno sovraštvo objektiviramo v krivdo drugega, se le nadaljuje kruta zgodba. Morala pa zadeva vsakega posebej, osebno; iz osebne (in posledično kolektivne) katarze kot izvira morale se začne nova zgodba naše medsebojnosti. Roman Češnje, bele in rdeče v tem smislu postavlja kriterij etike: z ljubeznijo pokopljimo svoje mrtve, da bomo zmogli ugledati modrino neba in svetlobo jutrišnjega dne!"
"Roman Češnje, bele in rdeče, ima daljnosežno, doslej v slovenskem prostoru še ne izrečeno spoznanje: Ne medsebojno očitanje in obtoževanje, temveč prepoznavanje in priznanje lastnih napak v preteklosti je pot v preseganje medsebojnega sovraštva ter končno v spravo."
"Pretresljiva (po)vojna zgodba o bratu in sestri, ki presežeta sovraštvo svojih staršev. Obvezno branje za tiste, ki si želijo slovenske sprave."
"Bere se odlično, osnovni motiv sina izdajalca in hčerke morilca je mojstrsko izpeljan in Valerija je une nouvelle grande personnage littéraire Slovène!"
"Tanja Tuma pozna zgodovino iz pripovedi, zato je morala do virov. Politiki namreč preteklost upo- ali zlo-rabljajo, njena pripoved pa govori o življenju, ki teče svojo pot. Na tej poti je »sprava« nekaj samoumevnega."
"Tanja Tuma je spisala enega najbolj pretresljivih romanov o vojnem in povojnem času na našem prostoru, o krivdi, grehu in zameri, ki našo družbo spremlja od druge svetovne vojne do današnjih dni. Skozi večplastno zgodbo mnogih junakov govori o ‘tihi, nikoli na glas izrečeni zameri, s katero umirajo povprečni Slovenci’, zameri za ‘dogodke, ki jih niso povzročili naši starši, temveč umazana vojna.’ In prav to je bistvo te zgodbe: dokler ne bomo razumeli, da so se za velikimi ideali, ideologijami in politiko v nemirnem in prevratnem času vojne skrivale najbolj nemoralne, nečloveške in zločinske nakane, ne bomo znali razumeti zgodovinskega časa, ki nas je razdelil. In dokler ne bomo znali razumeti občutkov ter se vživeti v motive in trpljenje druge strani, toliko časa tudi prave sprave ne bo. Ko pa sprevidimo, da sta dobrota in človečnost pomembnejša od vseh političnih principov in zamer, ki nas delijo, takrat se bomo lahko spravili najprej sami s seboj, potem pa tudi s svojimi sobrati, ki sta jih usoda in zgodovinski čas potisnili na drugo stran, med sovražnike. Prav to so naredili akterji zgodbe v romanu in vsem nespravljenim Slovencem podali vodilo in napotek za življenje v sožitju pot k resnični spravi."