Minil je slavni dan nasilja proti ženskam in spet se lahko pogreznemo v molk, zarijemo glavo v pesek in uživamo v cingljanju kraguljčkov in migotanju lučk.
Preberi prispevekKraji, kjer živimo, vplivajo na to, kako živimo. Moj dom, ki je v dvanajstih letih zagorel dvakrat, leži na eni od najbolj bolečih demarkacijskih linij v zgodovini slovenskega naroda – na rapalski meji. V letu 1920 je ta meja presekala Slovenijo na dvoje. Severni del je bil svoboden ter je pozneje postal del kraljevine Jugoslavije, južni del s Krasom in obalo pa je prišel pod italijansko oblast okrutnega fašističnega režima. Slovenščina je bila prepovedana. Naše mame in očetje so hodili v italijanske šole. Brali, pisali in peli so lahko le v italijanščini. Petinsedemdeset let pozneje hodim vsak dan po rapalski meji. Kamnita tla, iz katerih štrlijo ostre skale, ki so jih bičale bolečine in trpljenje. Četudi v razpokah poganjajo zvončki, trobentice in vijolice ter širijo duh upanja, da tudi krivične zgodovinske meje nekoč izginejo, če le mir traja dovolj dolgo. Cvetice, glasnice upanja.
Preberi prispevekDeset let je minilo, odkar je konzorcij organizacij Društvo evropskih pisateljev, Združenje evropskih založnikov in Evropsko in mednarodno združenje knjigotržcev s podporo evropske komisije in finančnim sodelovanjem Kreativne Evrope ustanovil nagrado Evropske unije za književnost. Tako se umetniški glas stoosmih nagrajenk in nagrajencev sliši daleč preko meja njihovih jezikov, kompilacije izvirnih in prevedenih besedil pa predstavljajo kulturno bogastvo evropske celine, saj se nagrada ne omejuje na 28 držav članic Evropske unije, temveč nagrajuje tudi pisatelje in pisateljice iz sosednjih držav, ki želijo vstopiti v EU.
Preberi prispevekTudi literarna veda in literarna zgodovina bosta morali natakniti očala, če jima vid ne zadostuje, da bosta opazili literarne dvorce pesnic in pisateljic.
Preberi prispevek